preteklost. vedno te dohiti. pa če se še tako trudiš ubežati. vedno sem se trudila počistiti za sabo. in prekiniti tisto vez, ki ostane, tudi ko se poti razidejo. sama nisem zmogla.
želela sem sestaviti zlomljeno srce. sama. nisem mogla. ni šlo. potem ga je kdo poskušal. pa je vedno manjkal kak košček. vedno je manjkalo tisto nekaj. mislila sem, da pač ostane kak košček srca izgubljen za zmeraj. sprijaznila sem se s tem, da bo nekaj koščkov ostalo izgubljenih... sprijaznila sem se tudi s tem, da bodo ostale rane. brazgotine na mojem srcu. vsak jih ima...
in sem imela rada. z zlomljenim, ranjenim srcem. ampak imela sem rada. in ljubezen se je vrnila.
zdaj lahko rečem, da je moje srce spet celo. brez brazgotin.
opravila sem s preteklostjo. sama. ampak vzpodbudo si dal ti. ne dobesedno. najbrž se tega sploh ne zavedaš.
in zacelil, sestavil si moje srce. da je zdaj spet močno. in celo. celo tvoje. <3
Prikaz objav z oznako razmišljanje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako razmišljanje. Pokaži vse objave
petek, 4. februar 2011
sobota, 23. oktober 2010
malo mimo ... ko pač nimam kaj druga za delat. kao :))
zaljubljenost? ljubezen? strast? ...
eh ... ko misliš, da si zaljubljen, nisi. na lastni koži ugotovila. tisto ni bila zaljubljenost, še manj ljubezen. bila je samo strast. neka želja. ne znam razložit. verjetno bi kak psiholog reko, da je to še od prazgodovine :))
ljubezen? to je tisto čustvo, ki ga ne moreš opisati. in se ga ne bom trudla definirat. bom si pa sposodila Lainščkov citat: 'Ljubezen ni plačilo, niti dar ali miloščina, ampak čudež, da nekdo lahko čuti enako kot ti.'
res se lahko podpišem tudi jaz pod to.
zakaj pišem to? ta blog ... ker sem hotla samo to povedat:
tako lepo počasi je začel lesti pod mojo kožo. že pred časom. ampak ga nisem opazila. bolje rečeno: nisem ga hotela opaziti. dokler nisva bila "prisiljena" preživeti 16 dn iskupaj. ujela sva se. čist na easy. čeprav ... ostajal je občutek, da si morda pa vseeno kdo želi kaj več. ampak ... nisem si delala utvar. pa se je vseeno zgodilo.
zdaj pa ne vem ... sem zaljubljena? ah ... predolgo nazaj je to, ko sem bila. če sem sploh kdaj res bila. ker je razlika tut med zaljubljenostjo in zagledanostjo. eh... bom nehala. očitno je, da mi je fajn ;))
aja, pa ne pozabimo na zaupanje. tole je bistven del zaljubljenosti, ljubezni ... zveze.
:****
eh ... ko misliš, da si zaljubljen, nisi. na lastni koži ugotovila. tisto ni bila zaljubljenost, še manj ljubezen. bila je samo strast. neka želja. ne znam razložit. verjetno bi kak psiholog reko, da je to še od prazgodovine :))
ljubezen? to je tisto čustvo, ki ga ne moreš opisati. in se ga ne bom trudla definirat. bom si pa sposodila Lainščkov citat: 'Ljubezen ni plačilo, niti dar ali miloščina, ampak čudež, da nekdo lahko čuti enako kot ti.'
res se lahko podpišem tudi jaz pod to.
zakaj pišem to? ta blog ... ker sem hotla samo to povedat:
tako lepo počasi je začel lesti pod mojo kožo. že pred časom. ampak ga nisem opazila. bolje rečeno: nisem ga hotela opaziti. dokler nisva bila "prisiljena" preživeti 16 dn iskupaj. ujela sva se. čist na easy. čeprav ... ostajal je občutek, da si morda pa vseeno kdo želi kaj več. ampak ... nisem si delala utvar. pa se je vseeno zgodilo.
zdaj pa ne vem ... sem zaljubljena? ah ... predolgo nazaj je to, ko sem bila. če sem sploh kdaj res bila. ker je razlika tut med zaljubljenostjo in zagledanostjo. eh... bom nehala. očitno je, da mi je fajn ;))
aja, pa ne pozabimo na zaupanje. tole je bistven del zaljubljenosti, ljubezni ... zveze.
:****
torek, 17. avgust 2010
živim življenje
so rekli, da se moram zamislit.
sprašujem (se), nad čim.
pa ne dobim odgovora.
vsi samo kimajo, da se res moram.
kdo bi vedel, kaj sem naredila narobe.
sem morda s preveliko žlico zajela življenje?
morda si preveč upam?
morda želim uživati, pa je to za pojme nekoga preveč?
morda ... ?
kdo bi vedel ...
sama vem, da delam tako, da sem srečna oz. poskušam biti!!
če koga od vas to moti ... se jaz s tem ne bom obremenjevala.
živim svoje življenje. ti živi svoje. ;)
sprašujem (se), nad čim.
pa ne dobim odgovora.
vsi samo kimajo, da se res moram.
kdo bi vedel, kaj sem naredila narobe.
sem morda s preveliko žlico zajela življenje?
morda si preveč upam?
morda želim uživati, pa je to za pojme nekoga preveč?
morda ... ?
kdo bi vedel ...
sama vem, da delam tako, da sem srečna oz. poskušam biti!!
če koga od vas to moti ... se jaz s tem ne bom obremenjevala.
živim svoje življenje. ti živi svoje. ;)
nedelja, 13. junij 2010
... ... ...
Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil Rtič, prav tako, kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo; in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi. (John Donne)
Tako dolgo se že nisem oglasila. Toliko vsega se je zgodilo.
Najprej sem izgubila njega. Ki mi je v nekaj tednih prirasel k srcu. Tako močno, da še vedno grem z mislijo nanj spat in se z mislijo nanj zbudim. Ne vem kako ga bom prebolela. Najbrž bo za vedno ostala brazgotina na mojem srcu. In za vedno mu bo ostal delček mojega srca. ... Pač ... Odraščamo. Odhajamo s "celine" in postajamo "otočki". Iščemo drugo polovico "nove celine". Nisem še našla svoje "popolne" polovice. Vem da "popolne" v pravem pomenu te besede ne bom nikoli. Ampak najboljši približek je bil ON. ...
Nekako moram živeti naprej. Zato sem se zakopala v delo, fax, izpite, učenje... samo da nimam časa misliti nanj in se ukvarjati z njim in ostalimi fanti. Vem ja, bežim pred blemom, samo...trenutno ne morem drugače. Tudi življenje se je tako obrnilo, da bom mogla delat, če bom hotla uresničit svoje sanje. In trenutno resnično nimam časa in energije še za tipe.
Mogoče pa bom nekoč enkrat, ko ne bom si niti predstavljala srečala "svojo polovico otoka" in ustvarila "svojo celino".
(30. maj 2010)
četrtek, 29. april 2010
ena pozitivna :)
sonček je...
včerajšnji večer je bil čisto mimo:)) odpičen. s šihta prišla v szanovanje. vklopim fb. debata iz ene strani. pa še iz druge. in kr naenkrat še ena tretja debata. moja (najljubša) oseba...:) kr smejalo se mi je. pa luna je bla tak lepa:)) vem ja, trapasto - bi rekel nekdo. ampak: jaz uživam v takih malih stvareh!!:))) briga me za nepospravleno in neposesano in razmetano stanovanje. briga mene, kaj rečete vsi, ko se nasmejem takim malim stvarem kot je pozornost meni ljubih ljudi. kot je čudovita luna na nebu. meni so take stvari všeč...
na majhnih pozornostih svet stoji ;)) :*
radi se (s)mejte ;))
včerajšnji večer je bil čisto mimo:)) odpičen. s šihta prišla v szanovanje. vklopim fb. debata iz ene strani. pa še iz druge. in kr naenkrat še ena tretja debata. moja (najljubša) oseba...:) kr smejalo se mi je. pa luna je bla tak lepa:)) vem ja, trapasto - bi rekel nekdo. ampak: jaz uživam v takih malih stvareh!!:))) briga me za nepospravleno in neposesano in razmetano stanovanje. briga mene, kaj rečete vsi, ko se nasmejem takim malim stvarem kot je pozornost meni ljubih ljudi. kot je čudovita luna na nebu. meni so take stvari všeč...
na majhnih pozornostih svet stoji ;)) :*
radi se (s)mejte ;))
ponedeljek, 15. marec 2010
jaz ... svet okoli mene ... vprašanja ...
Kdo sem? ... Kam grem? ... Kaj hočem? ...
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
petek, 19. februar 2010
tvegati ... ali ne?
Naše življenje je eno samo tveganje. Od prvih korakov dalje tvegamo.
Otrok se poskuša postaviti na noge in vedno znova tvega padec. Ampak to ga ne ustavi - in poskuša vedno zopet in znova.
Taka zgodba se nam ponavlja vse življenje. Razočarani smo na tem ali onem področju, vendar se vedno znova in znova skušamo pobrati. Postaviti na noge. Včasih pa nas nekaj tako zelo potre, razočara, da obupamo. Ne upamo več tvegati. Zapremo se v svoj svet, kjer smo "varni" in se distanciramo od vsega. Največkrat se to zgodi v ljubezni. ... In zakaj ne tvegamo? Ker najbolj boli, ko nas razočara nam najbližja oseba. In potem smo previdni. Pazimo, kako se postavljamo na noge. Pazimo, kje koga vidimo. Kako koga pogledamo. Kaj komu naredimo. Pazimo, da ne naredimo napake. Pazimo in nočemo tvegati. Zakaj??? Ker nas je strah, da bomo spet in zopet padli. Da bom spet prizadeti.
Ampak - če ne tvegamo, pravzaprav tvegamo največ. Če tvegamo, vsaj vemo, ali se je splačalo ali ne.
In največkrat se zgodi, da se nam ljubezen zgodi, ko najmanj pričakujemo. In ker pride tako naenkrat, od nikjer, "z lufta", nas je tveganja še toliko bolj strah. In potem poslušamo fraze: "Sem bil/-a razočaran/-a in nočem spet biti.", "Strah me je, da bo zopet vse šlo k vragu." Itak! Saj je vse strah! In jaaa ... vedno tvegaš, da bo šlo vse k vragu. Ampak: če bomo tako gledali na vse odnose, potem bodo vsi odnosi šli k vragu. Zakaj nismo bolj optimistični?? In ne gledamo na možnost zveze tako: "Mislim, da bi pa nama res lahko uspelo, ko se tak fajn zastopima." Zakaj ne gremo v to tveganje z optimizmom?? Na misel mi prihaja verz iz ene slovenske popevke: "malo je premalo dalo najino srce, sreče se je balo, prepotiho bilo je..." Ali res več ni toliko zaupanja v iskrenost med ljudmi?? Ali res ni več iskrenih ljudi?? Ali smo dekleta res postala pleh p****??? In je fante potem upravičeno strah, da bi rade bile z njimi le zarad tega, kar imajo??
Pardon, ampak nisem igralka. Z nekom ne morem biti iskrena in "jaz brez maske", če se z njim ne počutim dobro. In da se z nekom počutim dobro, ne rabi imeti nič drugega, kot iskren nasmeh.
p.s.:
ja, prav si ugotovil/-a: zaljubila sem se v najlepši nasmeh na svetu. in nihče ne upa tvegati... :$$
Otrok se poskuša postaviti na noge in vedno znova tvega padec. Ampak to ga ne ustavi - in poskuša vedno zopet in znova.
Taka zgodba se nam ponavlja vse življenje. Razočarani smo na tem ali onem področju, vendar se vedno znova in znova skušamo pobrati. Postaviti na noge. Včasih pa nas nekaj tako zelo potre, razočara, da obupamo. Ne upamo več tvegati. Zapremo se v svoj svet, kjer smo "varni" in se distanciramo od vsega. Največkrat se to zgodi v ljubezni. ... In zakaj ne tvegamo? Ker najbolj boli, ko nas razočara nam najbližja oseba. In potem smo previdni. Pazimo, kako se postavljamo na noge. Pazimo, kje koga vidimo. Kako koga pogledamo. Kaj komu naredimo. Pazimo, da ne naredimo napake. Pazimo in nočemo tvegati. Zakaj??? Ker nas je strah, da bomo spet in zopet padli. Da bom spet prizadeti.
Ampak - če ne tvegamo, pravzaprav tvegamo največ. Če tvegamo, vsaj vemo, ali se je splačalo ali ne.
In največkrat se zgodi, da se nam ljubezen zgodi, ko najmanj pričakujemo. In ker pride tako naenkrat, od nikjer, "z lufta", nas je tveganja še toliko bolj strah. In potem poslušamo fraze: "Sem bil/-a razočaran/-a in nočem spet biti.", "Strah me je, da bo zopet vse šlo k vragu." Itak! Saj je vse strah! In jaaa ... vedno tvegaš, da bo šlo vse k vragu. Ampak: če bomo tako gledali na vse odnose, potem bodo vsi odnosi šli k vragu. Zakaj nismo bolj optimistični?? In ne gledamo na možnost zveze tako: "Mislim, da bi pa nama res lahko uspelo, ko se tak fajn zastopima." Zakaj ne gremo v to tveganje z optimizmom?? Na misel mi prihaja verz iz ene slovenske popevke: "malo je premalo dalo najino srce, sreče se je balo, prepotiho bilo je..." Ali res več ni toliko zaupanja v iskrenost med ljudmi?? Ali res ni več iskrenih ljudi?? Ali smo dekleta res postala pleh p****??? In je fante potem upravičeno strah, da bi rade bile z njimi le zarad tega, kar imajo??
Pardon, ampak nisem igralka. Z nekom ne morem biti iskrena in "jaz brez maske", če se z njim ne počutim dobro. In da se z nekom počutim dobro, ne rabi imeti nič drugega, kot iskren nasmeh.
p.s.:
ja, prav si ugotovil/-a: zaljubila sem se v najlepši nasmeh na svetu. in nihče ne upa tvegati... :$$
sreda, 17. februar 2010
maske
Sneži. Jaz pa peš iz enega konca Maribora na drug konec. In razmišljam. ...
Pustni petek je. Vsi si nadevamo maske. Tiste nore pustne šeme, da postanemo vsaj za en dan v letu to, kar bi radi bili. Ampak – a ne nosimo vsi vedno in povsod neke maske? Kaj, ko bi enkrat na leto vsi sneli vse maske – in bili to, kar v resnici smo?
Morda imam samo jaz tak občutek, ampak zdi se mi, da se vse prevečkrat skrivamo za masko popolnosti. V družbi hočemo biti popolni ljudje. Brez napak. Vedno prijazni. Malokdo pa pozna naš pravi obraz. Naš resnični "jaz". … In sprašujem se, ali se sploh sami poznamo. Ali poznam svoj pravi jaz? V tem hitrem tempu življenja se sploh ne oziramo več nase, na svoje občutke in potrebe. Gledamo le na to, da bomo ugajali drugim. Da bodo drugi imeli o nas dobro mnenje. Da bomo v očeh drugih popolni ljudje. In zadovoljiti hočemo le svoje materialne potrebe. Malokdo pa zadovolji svoje duhovne, notranje potrebe. In ker nimamo razčiščeno pri sebi, ne moremo biti iskreni do drugih. In zato nosimo masko. Ali celo maske. Znašli smo se v začaranem krogu…
Vendar pa jaz še vedno pravim: odvrzi masko in bodi to, kar si! In trudi se sprejeti svojega bližnjega takega kot je.
Verjetno bomo kdaj zavrnjeni, nekomu naša iskrenost ne bo všeč, ampak: to ni naš problem. Najsrečnejši bomo, ko bomo to kar smo. Brez maske.
P.S.:
Všeč mi je bil tale zapis na facebooku:
"Je možno, da tisti, ki jih imaš res rad, lahko iz tebe potegnejo na plan tvoje negativne lastnosti, ki jih sicer tako pridno zakrivaš svetu, ker nosiš masko? Z drugimi besedami: pred/nad kom smo se recimo sposobni res razjeziti, dati duška svojim čustvom, jih spustiti na plan. Kdo ima tako moč, da pogleda za našo vsakdanjo masko?
Vsaj zase sem ugotovil, da to pri ljudeh, za katere lahko rečem da jih imam res rad..."
Pustni petek je. Vsi si nadevamo maske. Tiste nore pustne šeme, da postanemo vsaj za en dan v letu to, kar bi radi bili. Ampak – a ne nosimo vsi vedno in povsod neke maske? Kaj, ko bi enkrat na leto vsi sneli vse maske – in bili to, kar v resnici smo?
Morda imam samo jaz tak občutek, ampak zdi se mi, da se vse prevečkrat skrivamo za masko popolnosti. V družbi hočemo biti popolni ljudje. Brez napak. Vedno prijazni. Malokdo pa pozna naš pravi obraz. Naš resnični "jaz". … In sprašujem se, ali se sploh sami poznamo. Ali poznam svoj pravi jaz? V tem hitrem tempu življenja se sploh ne oziramo več nase, na svoje občutke in potrebe. Gledamo le na to, da bomo ugajali drugim. Da bodo drugi imeli o nas dobro mnenje. Da bomo v očeh drugih popolni ljudje. In zadovoljiti hočemo le svoje materialne potrebe. Malokdo pa zadovolji svoje duhovne, notranje potrebe. In ker nimamo razčiščeno pri sebi, ne moremo biti iskreni do drugih. In zato nosimo masko. Ali celo maske. Znašli smo se v začaranem krogu…
Vendar pa jaz še vedno pravim: odvrzi masko in bodi to, kar si! In trudi se sprejeti svojega bližnjega takega kot je.
Verjetno bomo kdaj zavrnjeni, nekomu naša iskrenost ne bo všeč, ampak: to ni naš problem. Najsrečnejši bomo, ko bomo to kar smo. Brez maske.
P.S.:
Všeč mi je bil tale zapis na facebooku:
"Je možno, da tisti, ki jih imaš res rad, lahko iz tebe potegnejo na plan tvoje negativne lastnosti, ki jih sicer tako pridno zakrivaš svetu, ker nosiš masko? Z drugimi besedami: pred/nad kom smo se recimo sposobni res razjeziti, dati duška svojim čustvom, jih spustiti na plan. Kdo ima tako moč, da pogleda za našo vsakdanjo masko?
Vsaj zase sem ugotovil, da to pri ljudeh, za katere lahko rečem da jih imam res rad..."
sreda, 27. januar 2010
večno boš tu ... z menoj ...
marta zore prepeva: "še si tu z menoj in v meni boš ostal, nisem sama, sebe si mi dal..." pesem je najbrž namenjena kakšnemu fantu... jaz te verze posvečam moji zlati teti.
odšla si! nisem se imela časa posloviti. tako kot mnogo ljudi prej. kar greste vsi. ampak ne!! ostajate tu. v meni. z menoj. v petek imam svoj prvi nastop pred razredom. ne bom ti mogla priti povedati, kako je bilo. ne bom mogla vprašati za nasvet. ne boš me videla diplomirati. (to je sicer še daleč, a tako si si želela, da diplomiram iz tebi ljube književnosti, ko si izvedela, da bom študirala slovenščino in zgodovino.)
tako so odšli dedi, stric, Sabina. in zdaj še ti. dedi je šel malo pred mojim 18. rojstnim dnem, stric za sestrin rojstni dan, Sabina tako nenadoma. premlada.
ti si dočakala lepa leta. polno si živela svoje skromno življenje. in mi dala knjige in svojo ljubezen do knjig. podpirala si me, ko sem sama že skoraj obupala. verjela si vame. in zate, obljubim, bom diplomirala. to je najmanj kar lahko naredim za tebe. hvala ker si bdela nad menoj. in vem da boš še naprej. hvala, ker smo te smeli poznati in te imeti med nami. kjerkoli že si, kakorkoli že to imenujem, počivaj v miru. in HVALA!!!
odšla si! nisem se imela časa posloviti. tako kot mnogo ljudi prej. kar greste vsi. ampak ne!! ostajate tu. v meni. z menoj. v petek imam svoj prvi nastop pred razredom. ne bom ti mogla priti povedati, kako je bilo. ne bom mogla vprašati za nasvet. ne boš me videla diplomirati. (to je sicer še daleč, a tako si si želela, da diplomiram iz tebi ljube književnosti, ko si izvedela, da bom študirala slovenščino in zgodovino.)
tako so odšli dedi, stric, Sabina. in zdaj še ti. dedi je šel malo pred mojim 18. rojstnim dnem, stric za sestrin rojstni dan, Sabina tako nenadoma. premlada.
ti si dočakala lepa leta. polno si živela svoje skromno življenje. in mi dala knjige in svojo ljubezen do knjig. podpirala si me, ko sem sama že skoraj obupala. verjela si vame. in zate, obljubim, bom diplomirala. to je najmanj kar lahko naredim za tebe. hvala ker si bdela nad menoj. in vem da boš še naprej. hvala, ker smo te smeli poznati in te imeti med nami. kjerkoli že si, kakorkoli že to imenujem, počivaj v miru. in HVALA!!!
torek, 26. januar 2010
smisel življenja
pesem gre nekako tako: "smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off ..."
pa je temu res tako? je res smisel življenja ležanje na plaži? lahko je. in kaj imamo na koncu takega življenja? kaj lahko pokažemo?
a ni smisel življenja delati tisto, kar nas veseli in nas izpolnjuje? a ni smisel življenja najti sorodno dušo in z njo ustvarjati prijetne trenutke? a ni smisel življenja odkrivati skrite kotičke narave?
ampak danes je smisel življenja dirka za denarjem. za več in več in boljše. ...
upiram se temu! moj smisel življenja so lepi trenutki v dvoje (nekoč bo v troje, četvero, petero....). moj smisel življenja je smeh in iskrice v očeh. a ni smisel življenja prebrati pravljico otroku za lahko noč? a ni smisel življenja zbuditi se v objemu ljubljene osebe? a ni smisel življenja ljubiti in biti ljubljen? a ni smisel življenja imeti rad?
zakaj danes vsi nekam hitijo / hitite / hitimo?? zakaj danes fantje več ne vejo, da je prav lepo, če dekletu odprejo vrata? smisel življenja je tudi to, da znamo biti včasih malo nostalgično romantični... a ni lepo, ko nekomu kar tako poklonimo nasmeh? morda mu s tem polepšamo dan, ki se je katastrofalno začel.
zakaj ne iščemo smisla življenja v majhnih, drobnih pozornostih?
smisel življenja je ležanje na plaži? ja... ampak ne sama! skupaj s tabo!! in plaža je lahko najino življenje! :**
pa je temu res tako? je res smisel življenja ležanje na plaži? lahko je. in kaj imamo na koncu takega življenja? kaj lahko pokažemo?
a ni smisel življenja delati tisto, kar nas veseli in nas izpolnjuje? a ni smisel življenja najti sorodno dušo in z njo ustvarjati prijetne trenutke? a ni smisel življenja odkrivati skrite kotičke narave?
ampak danes je smisel življenja dirka za denarjem. za več in več in boljše. ...
upiram se temu! moj smisel življenja so lepi trenutki v dvoje (nekoč bo v troje, četvero, petero....). moj smisel življenja je smeh in iskrice v očeh. a ni smisel življenja prebrati pravljico otroku za lahko noč? a ni smisel življenja zbuditi se v objemu ljubljene osebe? a ni smisel življenja ljubiti in biti ljubljen? a ni smisel življenja imeti rad?
zakaj danes vsi nekam hitijo / hitite / hitimo?? zakaj danes fantje več ne vejo, da je prav lepo, če dekletu odprejo vrata? smisel življenja je tudi to, da znamo biti včasih malo nostalgično romantični... a ni lepo, ko nekomu kar tako poklonimo nasmeh? morda mu s tem polepšamo dan, ki se je katastrofalno začel.
zakaj ne iščemo smisla življenja v majhnih, drobnih pozornostih?
smisel življenja je ležanje na plaži? ja... ampak ne sama! skupaj s tabo!! in plaža je lahko najino življenje! :**
torek, 19. januar 2010
zakaj??
zakaj?
ne vem, kako si se pojavil v mojem življenju...
ne vem, zakaj si se pojavil tukaj ...
samo tu si ...
zakaj?
da me raniš?
da me razočaraš?
da me prizadeneš?
da me dvigneš v nebesa?
da me osrečiš?
da me ljubiš?
zakaj?
ne obljubljaš...
samo daješ...
ne govoriš...
samo poljubljaš...
ne raniš...
samo osrečuješ...
ne zahtevaš...
samo pomagaš...
zakaj?
ne obljubljam...
samo dajem...
ne govorim...
samo poljubljam...
ne ranim...
samo osrečujem...
ne zahtevam...
samo pomagam...
ko bi le bilo tako...
pa ne vem, ali mi je to usojeno...
ko bi le bilo tako...
pa ne vem, če ni za resničnost preveč lepo...
ne vem, kako si se pojavil v mojem življenju...
ne vem, zakaj si se pojavil tukaj ...
samo tu si ...
zakaj?
da me raniš?
da me razočaraš?
da me prizadeneš?
da me dvigneš v nebesa?
da me osrečiš?
da me ljubiš?
zakaj?
ne obljubljaš...
samo daješ...
ne govoriš...
samo poljubljaš...
ne raniš...
samo osrečuješ...
ne zahtevaš...
samo pomagaš...
zakaj?
ne obljubljam...
samo dajem...
ne govorim...
samo poljubljam...
ne ranim...
samo osrečujem...
ne zahtevam...
samo pomagam...
ko bi le bilo tako...
pa ne vem, ali mi je to usojeno...
ko bi le bilo tako...
pa ne vem, če ni za resničnost preveč lepo...
sreda, 13. januar 2010
... konec ... :/
in sem ti povedala. da pogrešam najine pogovore. debate. smeh. povedala sem ti in ti pustila oditi. morda se boš še kdaj vrnil, ampak ... nikoli več ne bo kot je bilo... še vedno sem ti hvaležna za lekcijo "iz vsakdanjega življenja"...
upam, da nama kdaj ne bo žal za zavrženo prijateljstvo.
"prijatelji so kot baloni. ko jih enkrat spustiš iz rok, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo"
(zapisano: 20. 12. 2009)
upam, da nama kdaj ne bo žal za zavrženo prijateljstvo.
"prijatelji so kot baloni. ko jih enkrat spustiš iz rok, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo"
(zapisano: 20. 12. 2009)
zakaj?
šla sem na fax...
s pogledom na zasneženo pohorje se je odprl moj spomin...
mmmmm... kako bi spet rada šla na pohorje z njim.
rada bi se samo pogovarjala z njim.
objela bi ga. samo objela in se zjokala na njegovi rami.
povedala bi mu vse svoje strahove. in vse tiste lepe stvari, ki so se mi zgodile.
samo povedala bi mu, da mu ne zamerim. da ne sme imeti slabe vesti.
povedala bi mu, da ga mam rada kot vedno. kot prijatelja.
rada bi mu povedala, da sem vesela zanj, da je srečen.
rada bi mu povedala, da pogrešam pogovor. samo pogovor z njim. kot takrat, ko sva se prvič dobila v parku. in se pogovarjala. in ni zmanjkalo pogovora.
zakaj te ni več? zakaj nočeš več? vem, da ti je hudo in da ti ni vseeno...
zakaj?
(zapisano: 8. 11. 2009)
s pogledom na zasneženo pohorje se je odprl moj spomin...
mmmmm... kako bi spet rada šla na pohorje z njim.
rada bi se samo pogovarjala z njim.
objela bi ga. samo objela in se zjokala na njegovi rami.
povedala bi mu vse svoje strahove. in vse tiste lepe stvari, ki so se mi zgodile.
samo povedala bi mu, da mu ne zamerim. da ne sme imeti slabe vesti.
povedala bi mu, da ga mam rada kot vedno. kot prijatelja.
rada bi mu povedala, da sem vesela zanj, da je srečen.
rada bi mu povedala, da pogrešam pogovor. samo pogovor z njim. kot takrat, ko sva se prvič dobila v parku. in se pogovarjala. in ni zmanjkalo pogovora.
zakaj te ni več? zakaj nočeš več? vem, da ti je hudo in da ti ni vseeno...
zakaj?
(zapisano: 8. 11. 2009)
sreda, 18. november 2009
...
Sedim ob oknu in opazujem sneg. Pust je. Pregnal bi naj zimo, prinesel toplo pomlad, ampak zima še kar kaže svojo moč. In sneži. Moč narave, kateri nismo kos.
Če lahko to uporabim kot metaforo, se nekaj takega dogaja meni. Pojavi se nekdo, ki da malo upanja, da bo pregnal samoto, osamljenost; prinesel toplino, veselje. In ljubezen. Izkaže pa se, da se pojavi le zato, da pokaže, da sem krhka, ranljiva... Da mi pokaže, da sem preveč zasanjano dekle, dekle s preveč upanja.
To se ponavlja ves čas. Kot se vsako leto ponovi pust, ki bolj ali manj uspešno kliče pomlad. Na nek način sem to sama - bolj ali manj uspešno k sebi kličem veselje, smeh, toplino in - ljubezen.
Ampak tako kot nekje za vogalom že čaka pomlad - toplo sonce, pisano cvetje, zeleno drevje - tako nekje nekdo čaka name s svojo toplino, ljubeznijo in veseljem. Pregnal bo sivino osamljenih dni.
In kdo je to? Ne vem. Ko že mislim, da sem ga srečala; ko že mislim: To je on!, se izkaže nasprotno. Uvidim, da še vedno nisem prišla "na pravi vogal te okrogle Zemlje"...
(zapisano 24. februarja 2009)
Če lahko to uporabim kot metaforo, se nekaj takega dogaja meni. Pojavi se nekdo, ki da malo upanja, da bo pregnal samoto, osamljenost; prinesel toplino, veselje. In ljubezen. Izkaže pa se, da se pojavi le zato, da pokaže, da sem krhka, ranljiva... Da mi pokaže, da sem preveč zasanjano dekle, dekle s preveč upanja.
To se ponavlja ves čas. Kot se vsako leto ponovi pust, ki bolj ali manj uspešno kliče pomlad. Na nek način sem to sama - bolj ali manj uspešno k sebi kličem veselje, smeh, toplino in - ljubezen.
Ampak tako kot nekje za vogalom že čaka pomlad - toplo sonce, pisano cvetje, zeleno drevje - tako nekje nekdo čaka name s svojo toplino, ljubeznijo in veseljem. Pregnal bo sivino osamljenih dni.
In kdo je to? Ne vem. Ko že mislim, da sem ga srečala; ko že mislim: To je on!, se izkaže nasprotno. Uvidim, da še vedno nisem prišla "na pravi vogal te okrogle Zemlje"...
(zapisano 24. februarja 2009)
Naročite se na:
Objave (Atom)