...

Sedim ob oknu in opazujem sneg. Pust je. Pregnal bi naj zimo, prinesel toplo pomlad, ampak zima še kar kaže svojo moč. In sneži. Moč narave, kateri nismo kos.
Če lahko to uporabim kot metaforo, se nekaj takega dogaja meni. Pojavi se nekdo, ki da malo upanja, da bo pregnal samoto, osamljenost; prinesel toplino, veselje. In ljubezen. Izkaže pa se, da se pojavi le zato, da pokaže, da sem krhka, ranljiva... Da mi pokaže, da sem preveč zasanjano dekle, dekle s preveč upanja.
To se ponavlja ves čas. Kot se vsako leto ponovi pust, ki bolj ali manj uspešno kliče pomlad. Na nek način sem to sama - bolj ali manj uspešno k sebi kličem veselje, smeh, toplino in - ljubezen.
Ampak tako kot nekje za vogalom že čaka pomlad - toplo sonce, pisano cvetje, zeleno drevje - tako nekje nekdo čaka name s svojo toplino, ljubeznijo in veseljem. Pregnal bo sivino osamljenih dni.
In kdo je to? Ne vem. Ko že mislim, da sem ga srečala; ko že mislim: To je on!, se izkaže nasprotno. Uvidim, da še vedno nisem prišla "na pravi vogal te okrogle Zemlje"...

(zapisano 24. februarja 2009)