maske

Sneži. Jaz pa peš iz enega konca Maribora na drug konec. In razmišljam. ...
Pustni petek je. Vsi si nadevamo maske. Tiste nore pustne šeme, da postanemo vsaj za en dan v letu to, kar bi radi bili. Ampak – a ne nosimo vsi vedno in povsod neke maske? Kaj, ko bi enkrat na leto vsi sneli vse maske – in bili to, kar v resnici smo?
Morda imam samo jaz tak občutek, ampak zdi se mi, da se vse prevečkrat skrivamo za masko popolnosti. V družbi hočemo biti popolni ljudje. Brez napak. Vedno prijazni. Malokdo pa pozna naš pravi obraz. Naš resnični "jaz". … In sprašujem se, ali se sploh sami poznamo. Ali poznam svoj pravi jaz? V tem hitrem tempu življenja se sploh ne oziramo več nase, na svoje občutke in potrebe. Gledamo le na to, da bomo ugajali drugim. Da bodo drugi imeli o nas dobro mnenje. Da bomo v očeh drugih popolni ljudje. In zadovoljiti hočemo le svoje materialne potrebe. Malokdo pa zadovolji svoje duhovne, notranje potrebe. In ker nimamo razčiščeno pri sebi, ne moremo biti iskreni do drugih. In zato nosimo masko. Ali celo maske. Znašli smo se v začaranem krogu…
Vendar pa jaz še vedno pravim: odvrzi masko in bodi to, kar si! In trudi se sprejeti svojega bližnjega takega kot je.
Verjetno bomo kdaj zavrnjeni, nekomu naša iskrenost ne bo všeč, ampak: to ni naš problem. Najsrečnejši bomo, ko bomo to kar smo. Brez maske.

P.S.:
Všeč mi je bil tale zapis na facebooku:
"Je možno, da tisti, ki jih imaš res rad, lahko iz tebe potegnejo na plan tvoje negativne lastnosti, ki jih sicer tako pridno zakrivaš svetu, ker nosiš masko? Z drugimi besedami: pred/nad kom smo se recimo sposobni res razjeziti, dati duška svojim čustvom, jih spustiti na plan. Kdo ima tako moč, da pogleda za našo vsakdanjo masko?
Vsaj zase sem ugotovil, da to pri ljudeh, za katere lahko rečem da jih imam res rad..."