... njemu, ki je sestavil moje srce ...

preteklost. vedno te dohiti. pa če se še tako trudiš ubežati. vedno sem se trudila počistiti za sabo. in prekiniti tisto vez, ki ostane, tudi ko se poti razidejo. sama nisem zmogla.
želela sem sestaviti zlomljeno srce. sama. nisem mogla. ni šlo. potem ga je kdo poskušal. pa je vedno manjkal kak košček. vedno je manjkalo tisto nekaj. mislila sem, da pač ostane kak košček srca izgubljen za zmeraj. sprijaznila sem se s tem, da bo nekaj koščkov ostalo izgubljenih... sprijaznila sem se tudi s tem, da bodo ostale rane. brazgotine na mojem srcu. vsak jih ima...
in sem imela rada. z zlomljenim, ranjenim srcem. ampak imela sem rada. in ljubezen se je vrnila.
zdaj lahko rečem, da je moje srce spet celo. brez brazgotin.

opravila sem s preteklostjo. sama. ampak vzpodbudo si dal ti. ne dobesedno. najbrž se tega sploh ne zavedaš.
in zacelil, sestavil si moje srce. da je zdaj spet močno. in celo. celo tvoje. <3

malo mimo ... ko pač nimam kaj druga za delat. kao :))

zaljubljenost? ljubezen? strast? ... 
eh ... ko misliš, da si zaljubljen, nisi. na lastni koži ugotovila. tisto ni bila zaljubljenost, še manj ljubezen. bila je samo strast. neka želja. ne znam razložit. verjetno bi kak psiholog reko, da je to še od prazgodovine :)) 
ljubezen? to je tisto čustvo, ki ga ne moreš opisati. in se ga ne bom trudla definirat. bom si pa sposodila Lainščkov citat: 'Ljubezen ni plačilo, niti dar ali miloščina, ampak čudež, da nekdo lahko čuti enako kot ti.' 
res se lahko podpišem tudi jaz pod to. 

zakaj pišem to? ta blog ... ker sem hotla samo to povedat: 
tako lepo počasi je začel lesti pod mojo kožo. že pred časom. ampak ga nisem opazila. bolje rečeno: nisem ga hotela opaziti. dokler nisva bila "prisiljena" preživeti 16 dn iskupaj. ujela sva se. čist na easy. čeprav ... ostajal je občutek, da si morda pa vseeno kdo želi kaj več. ampak ... nisem si delala utvar. pa se je vseeno zgodilo. 
zdaj pa ne vem ... sem zaljubljena? ah ... predolgo nazaj je to, ko sem bila. če sem sploh kdaj res bila. ker je razlika tut med zaljubljenostjo in zagledanostjo. eh... bom nehala. očitno je, da mi je fajn ;)) 


aja, pa ne pozabimo na zaupanje. tole je bistven del zaljubljenosti, ljubezni ... zveze. 


:****

... spomini ...

Berem knjigo.
Ampak ne gre.

Z mislimi sem nekje med decembrom in marcem.
V njegovem objemu.
Z njegovim poljubom na ustnicah.

In s 1000 vprašanji "zakaj?".

Noben ga še ni nadomestil.

Ampak nekoč ... bom našla svojo polovico. Tisto ... pravo ... ;)

... ... ...

Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil Rtič, prav tako, kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo; in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi. (John Donne)

 

Tako dolgo se že nisem oglasila. Toliko vsega se je zgodilo. 

Najprej sem izgubila njega. Ki mi je v nekaj tednih prirasel k srcu. Tako močno, da še vedno grem z mislijo nanj spat in se z mislijo nanj zbudim. Ne vem kako ga bom prebolela. Najbrž bo za vedno ostala brazgotina na mojem srcu. In za vedno mu bo ostal delček mojega srca. ... Pač ... Odraščamo. Odhajamo s "celine" in postajamo "otočki". Iščemo drugo polovico "nove celine". Nisem še našla svoje "popolne" polovice. Vem da "popolne" v pravem pomenu te besede ne bom nikoli. Ampak najboljši približek je bil ON. ... 

Nekako moram živeti naprej. Zato sem se zakopala v delo, fax, izpite, učenje... samo da nimam časa misliti nanj in se ukvarjati z njim in ostalimi fanti. Vem ja, bežim pred blemom, samo...trenutno ne morem drugače. Tudi življenje se je tako obrnilo, da bom mogla delat, če bom hotla uresničit svoje sanje. In trenutno resnično nimam časa in energije še za tipe. 

Mogoče pa bom nekoč enkrat, ko ne bom si niti predstavljala srečala "svojo polovico otoka" in ustvarila "svojo celino". 

 

(30. maj 2010) 

< / 3

Hvala za vso iskrenost. Podporo. Spravljanje v smeh.

Vse lepo enkrat mine. Očitno sva se preveč dobro razumela, da bi lahko najin odnos trajal. Pozabila bom obljubljen sladoled in sprehod. Pa večerjo. Ne bom pa pozabila tvojega nasmeha. Kepanja. Smeha. Sproščenosti. Poljubov. Strasti. ...

...

kaj ti lahko dam?
mogoče nič. mogoče vse.
kaj lahko ti meni daš?
mogoče vse. mogoče nič.
sprejela bom vse, 
le praznih obljub več ne.

(9. april 2010) 

tvegati ... ali ne?

Naše življenje je eno samo tveganje. Od prvih korakov dalje tvegamo.
Otrok se poskuša postaviti na noge in vedno znova tvega padec. Ampak to ga ne ustavi - in poskuša vedno zopet in znova.
Taka zgodba se nam ponavlja vse življenje. Razočarani smo na tem ali onem področju, vendar se vedno znova in znova skušamo pobrati. Postaviti na noge. Včasih pa nas nekaj tako zelo potre, razočara, da obupamo. Ne upamo več tvegati. Zapremo se v svoj svet, kjer smo "varni" in se distanciramo od vsega. Največkrat se to zgodi v ljubezni. ... In zakaj ne tvegamo? Ker najbolj boli, ko nas razočara nam najbližja oseba. In potem smo previdni. Pazimo, kako se postavljamo na noge. Pazimo, kje koga vidimo. Kako koga pogledamo. Kaj komu naredimo. Pazimo, da ne naredimo napake. Pazimo in nočemo tvegati. Zakaj??? Ker nas je strah, da bomo spet in zopet padli. Da bom spet prizadeti.
Ampak - če ne tvegamo, pravzaprav tvegamo največ. Če tvegamo, vsaj vemo, ali se je splačalo ali ne.
In največkrat se zgodi, da se nam ljubezen zgodi, ko najmanj pričakujemo. In ker pride tako naenkrat, od nikjer, "z lufta", nas je tveganja še toliko bolj strah. In potem poslušamo fraze: "Sem bil/-a razočaran/-a in nočem spet biti.", "Strah me je, da bo zopet vse šlo k vragu." Itak! Saj je vse strah! In jaaa ... vedno tvegaš, da bo šlo vse k vragu. Ampak: če bomo tako gledali na vse odnose, potem bodo vsi odnosi šli k vragu. Zakaj nismo bolj optimistični?? In ne gledamo na možnost zveze tako: "Mislim, da bi pa nama res lahko uspelo, ko se tak fajn zastopima." Zakaj ne gremo v to tveganje z optimizmom?? Na misel mi prihaja verz iz ene slovenske popevke: "malo je premalo dalo najino srce, sreče se je balo, prepotiho bilo je..."  Ali res več ni toliko zaupanja v iskrenost med ljudmi?? Ali res ni več iskrenih ljudi?? Ali smo dekleta res postala pleh p****??? In je fante potem upravičeno strah, da bi rade bile z njimi le zarad tega, kar imajo??
Pardon, ampak nisem igralka. Z nekom ne morem biti iskrena in "jaz brez maske", če se z njim ne počutim dobro. In da se z nekom počutim dobro, ne rabi imeti nič drugega, kot iskren nasmeh.



p.s.: 
ja, prav si ugotovil/-a: zaljubila sem se v najlepši nasmeh na svetu. in nihče ne upa tvegati... :$$

zakaj??

zakaj? 

ne vem, kako si se pojavil v mojem življenju...
ne vem, zakaj si se pojavil tukaj ...
samo tu si ...

zakaj? 

da me raniš?
da me razočaraš?
da me prizadeneš?

da me dvigneš v nebesa?
da me osrečiš?
da me ljubiš?

zakaj? 

ne obljubljaš...
samo daješ...
ne govoriš...
samo poljubljaš...
ne raniš...
samo osrečuješ...
ne zahtevaš...
samo pomagaš...

zakaj? 

ne obljubljam...
samo dajem...
ne govorim...
samo poljubljam...
ne ranim...
samo osrečujem...
ne zahtevam...
samo pomagam...


ko bi le bilo tako...
pa ne vem, ali mi je to usojeno...
ko bi le bilo tako...
pa ne vem, če ni za resničnost preveč lepo... 

Konec ...

V mislih podoživljam najino zadnjo noč. In se bojim, da je bila res zadnja. Bila je strast. Malo ljubezni. Eno samo poželenje. Puščam te za sabo. Po drugi strani pa bi rada ohranila stike s tabo. Najbrž več kot bežna znanca na FBju ne bova ostala.
Men ostaja lep spomin...


(zapisano: 14. 9. 2009) 

on... 1

Nekoč sem bila tvoje dekle. Nekoč....
Potem te ni bilo dolga tri leta. Pojaviš se spet marca. Kriv si, da propade moja dotedanja zveza. Razpadala je že dolgo, pa nihče ni imel tiste iskrenosti in poguma, da bi farsi napravil konec. Tvoj klic, nekoliko najinih pogovorov - to je bila kaplja čez rob do vrha polne čaše muk in tegob.

Ker si začel in jaz vztrajala, sva šla na pijačo. Kot stara prijatelja.
Ampak jaz sem podlegla tvojemu šarmu...
Pogled na tvoje ustnice, ki sem jih nekoč nenasitno poljubljala, mi je znova zbudil dolgo zatajevano in nepotešeno strast. Tvoje oči, še zmeraj čokoladne, so dale neko novo upanje. Upanje, da me ima še nekdo rad ... Da me imaš rad ti... Vsaj malo. Tvoja nedostopnost pa te dela še bolj privlačnega, sexy, zaželenega, poželjivega....

Ampak jaz sem samo tvoja znanka... Niti prijateljica nisem tvoja. Sem dekle, ki je preveč zaupljivo, preveč sanjavo, preveč polno upanja na tvoj pogled.
Tvoj dotik.
Objem.
Poljub.
Ampak ker nisem lepa kot manekenka, ti ne maraš zame. Morda sem pametna - kdo ve :); 100% pa sem iskrena. Ampak vse to je premalo, ti vseeno ne maraš zame. Ker sem navadno, preprosto dekle, ki se ne skriva za kilogramom ličil, nisem zate in nimam pravice misliti nate.
Ampak jaz sem (pre)drzna. In sanjam o tebi. Tako, da je najina pravljica popolna.... Ker verjamem v happy end. :)

(zapisano 10. maja 2008)