Trikrat me poljubi
Kako sva se spoznala
Ne vem
A zdaj ko si z mano
Izgubiti te ne smem
Vsako noč ko pleševa
Midva
Čutim da odhajaš tiho
Z mojega sveta
Žal mi je da nisem ti priznal
Ti si vse kar sem iskal
Trikrat me poljubi
Enkrat za tebe
Da ne zazebe
Ko ti bo hudo
Trikrat me poljubi
Enkrat za mene
Da me zadene
Enkrat v slovo
Zame si najlepša
To veš
In če umrem pred tabo
Me pozabiti ne smeš
Kot zjutraj prva kava
Za suha usta si
Kot prva cigareta
Ubiješ mi skrbi
Žal mi je da nisem ti priznal
Ti si vse kar sem iskal
Trikrat me poljubi
Enkrat za tebe
Da ne zazebe
Ko ti bo hudo
Trikrat me poljubi
Enkrat za mene
Da me zadene
Enkrat v slovo
http://www.mojvideo.com/video-jan-plestenjak-trikrat-me-poljub-live/ed085440bf76f35f7aea
torek, 16. marec 2010
ponedeljek, 15. marec 2010
jaz ... svet okoli mene ... vprašanja ...
Kdo sem? ... Kam grem? ... Kaj hočem? ...
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
petek, 19. februar 2010
tvegati ... ali ne?
Naše življenje je eno samo tveganje. Od prvih korakov dalje tvegamo.
Otrok se poskuša postaviti na noge in vedno znova tvega padec. Ampak to ga ne ustavi - in poskuša vedno zopet in znova.
Taka zgodba se nam ponavlja vse življenje. Razočarani smo na tem ali onem področju, vendar se vedno znova in znova skušamo pobrati. Postaviti na noge. Včasih pa nas nekaj tako zelo potre, razočara, da obupamo. Ne upamo več tvegati. Zapremo se v svoj svet, kjer smo "varni" in se distanciramo od vsega. Največkrat se to zgodi v ljubezni. ... In zakaj ne tvegamo? Ker najbolj boli, ko nas razočara nam najbližja oseba. In potem smo previdni. Pazimo, kako se postavljamo na noge. Pazimo, kje koga vidimo. Kako koga pogledamo. Kaj komu naredimo. Pazimo, da ne naredimo napake. Pazimo in nočemo tvegati. Zakaj??? Ker nas je strah, da bomo spet in zopet padli. Da bom spet prizadeti.
Ampak - če ne tvegamo, pravzaprav tvegamo največ. Če tvegamo, vsaj vemo, ali se je splačalo ali ne.
In največkrat se zgodi, da se nam ljubezen zgodi, ko najmanj pričakujemo. In ker pride tako naenkrat, od nikjer, "z lufta", nas je tveganja še toliko bolj strah. In potem poslušamo fraze: "Sem bil/-a razočaran/-a in nočem spet biti.", "Strah me je, da bo zopet vse šlo k vragu." Itak! Saj je vse strah! In jaaa ... vedno tvegaš, da bo šlo vse k vragu. Ampak: če bomo tako gledali na vse odnose, potem bodo vsi odnosi šli k vragu. Zakaj nismo bolj optimistični?? In ne gledamo na možnost zveze tako: "Mislim, da bi pa nama res lahko uspelo, ko se tak fajn zastopima." Zakaj ne gremo v to tveganje z optimizmom?? Na misel mi prihaja verz iz ene slovenske popevke: "malo je premalo dalo najino srce, sreče se je balo, prepotiho bilo je..." Ali res več ni toliko zaupanja v iskrenost med ljudmi?? Ali res ni več iskrenih ljudi?? Ali smo dekleta res postala pleh p****??? In je fante potem upravičeno strah, da bi rade bile z njimi le zarad tega, kar imajo??
Pardon, ampak nisem igralka. Z nekom ne morem biti iskrena in "jaz brez maske", če se z njim ne počutim dobro. In da se z nekom počutim dobro, ne rabi imeti nič drugega, kot iskren nasmeh.
p.s.:
ja, prav si ugotovil/-a: zaljubila sem se v najlepši nasmeh na svetu. in nihče ne upa tvegati... :$$
Otrok se poskuša postaviti na noge in vedno znova tvega padec. Ampak to ga ne ustavi - in poskuša vedno zopet in znova.
Taka zgodba se nam ponavlja vse življenje. Razočarani smo na tem ali onem področju, vendar se vedno znova in znova skušamo pobrati. Postaviti na noge. Včasih pa nas nekaj tako zelo potre, razočara, da obupamo. Ne upamo več tvegati. Zapremo se v svoj svet, kjer smo "varni" in se distanciramo od vsega. Največkrat se to zgodi v ljubezni. ... In zakaj ne tvegamo? Ker najbolj boli, ko nas razočara nam najbližja oseba. In potem smo previdni. Pazimo, kako se postavljamo na noge. Pazimo, kje koga vidimo. Kako koga pogledamo. Kaj komu naredimo. Pazimo, da ne naredimo napake. Pazimo in nočemo tvegati. Zakaj??? Ker nas je strah, da bomo spet in zopet padli. Da bom spet prizadeti.
Ampak - če ne tvegamo, pravzaprav tvegamo največ. Če tvegamo, vsaj vemo, ali se je splačalo ali ne.
In največkrat se zgodi, da se nam ljubezen zgodi, ko najmanj pričakujemo. In ker pride tako naenkrat, od nikjer, "z lufta", nas je tveganja še toliko bolj strah. In potem poslušamo fraze: "Sem bil/-a razočaran/-a in nočem spet biti.", "Strah me je, da bo zopet vse šlo k vragu." Itak! Saj je vse strah! In jaaa ... vedno tvegaš, da bo šlo vse k vragu. Ampak: če bomo tako gledali na vse odnose, potem bodo vsi odnosi šli k vragu. Zakaj nismo bolj optimistični?? In ne gledamo na možnost zveze tako: "Mislim, da bi pa nama res lahko uspelo, ko se tak fajn zastopima." Zakaj ne gremo v to tveganje z optimizmom?? Na misel mi prihaja verz iz ene slovenske popevke: "malo je premalo dalo najino srce, sreče se je balo, prepotiho bilo je..." Ali res več ni toliko zaupanja v iskrenost med ljudmi?? Ali res ni več iskrenih ljudi?? Ali smo dekleta res postala pleh p****??? In je fante potem upravičeno strah, da bi rade bile z njimi le zarad tega, kar imajo??
Pardon, ampak nisem igralka. Z nekom ne morem biti iskrena in "jaz brez maske", če se z njim ne počutim dobro. In da se z nekom počutim dobro, ne rabi imeti nič drugega, kot iskren nasmeh.
p.s.:
ja, prav si ugotovil/-a: zaljubila sem se v najlepši nasmeh na svetu. in nihče ne upa tvegati... :$$
sreda, 17. februar 2010
MOJSTRSTVO LJUBEZNI (Miguel Ruiz)
Prebrala sem zanimivo knjigo Mojstrstvo ljubezni. Napisana je po izročilu Toltekov. Priporočam. In našla v njej naslednje zanimive misli:
*Zakrinkavamo se v družbene maske, ker bi bilo za nas preboleč, če bi se videli, ali če bi nas drugi videli takšne, kakršni smo v resnici.*
*Najsrečnejši trenutki v našem življenju so tisti, ko se igramo kakor otroci, kadar pojemo in plešemo, kadar raziskujemo in ustvarjamo iz golega veselja.*
*Ljubezen nima nobenih obvez. Strah se, v nasprotju z njo, kar šibi od njih. Na stezi strahu vse, kar storimo, storimo zato, ker to moramo storiti. Karkoli pa storimo v imenu ljubezni, storimo zato, ker tako hočemo. In to nas navdaja z veseljem.*
*Ljubezen ničesar ne pričakuje. Strah pričakuje vse mogoče.*
*Ljubezen temelji na spoštovanju. Strah pa, v nasprotju z njo, ne spoštuje ničesar, tudi samega sebe ne.*
*Ljubezen je brezpogojna. Strah pa nenehno postavlja pogoje.*
*Če gledate na svojo zvevo, svojo ljubezensko zvezo, kot na »moštveno igro«, vam bo šlo vse kakor po maslu. Tudi pri takšnih odnosih namreč ne gre, tako kot pri igri ne, za to, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Igrate pač zato, ker hočete uživati.*
*Bodite to, kar ste. Poiščite si človeka, s katerim se boste ujemali. Tvegajte, a bodite iskreni. Če se zveza obnese, nadaljujte. Če pa ne, naredite sebi in partnerju uslugo: oditite, ali pa njega pustite, da odide. Ne bodite sebični. Temu se reče spoštovanje.*
*Tu ste, da služite svoji ljubezni do ljubljenega človeka, da sta drug drugemu služabnik. Na stezi ljubezni več dajete kakor jemljete!*
In k vsem tem mislim bi rada dodala še tisto najbolj znano iz Svetega pisma:
*Ko bi govoril človeške in angelske jezik, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.* (1 Kor 13, 1-8)
*Zakrinkavamo se v družbene maske, ker bi bilo za nas preboleč, če bi se videli, ali če bi nas drugi videli takšne, kakršni smo v resnici.*
*Najsrečnejši trenutki v našem življenju so tisti, ko se igramo kakor otroci, kadar pojemo in plešemo, kadar raziskujemo in ustvarjamo iz golega veselja.*
*Ljubezen nima nobenih obvez. Strah se, v nasprotju z njo, kar šibi od njih. Na stezi strahu vse, kar storimo, storimo zato, ker to moramo storiti. Karkoli pa storimo v imenu ljubezni, storimo zato, ker tako hočemo. In to nas navdaja z veseljem.*
*Ljubezen ničesar ne pričakuje. Strah pričakuje vse mogoče.*
*Ljubezen temelji na spoštovanju. Strah pa, v nasprotju z njo, ne spoštuje ničesar, tudi samega sebe ne.*
*Ljubezen je brezpogojna. Strah pa nenehno postavlja pogoje.*
*Če gledate na svojo zvevo, svojo ljubezensko zvezo, kot na »moštveno igro«, vam bo šlo vse kakor po maslu. Tudi pri takšnih odnosih namreč ne gre, tako kot pri igri ne, za to, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Igrate pač zato, ker hočete uživati.*
*Bodite to, kar ste. Poiščite si človeka, s katerim se boste ujemali. Tvegajte, a bodite iskreni. Če se zveza obnese, nadaljujte. Če pa ne, naredite sebi in partnerju uslugo: oditite, ali pa njega pustite, da odide. Ne bodite sebični. Temu se reče spoštovanje.*
*Tu ste, da služite svoji ljubezni do ljubljenega človeka, da sta drug drugemu služabnik. Na stezi ljubezni več dajete kakor jemljete!*
In k vsem tem mislim bi rada dodala še tisto najbolj znano iz Svetega pisma:
*Ko bi govoril človeške in angelske jezik, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.* (1 Kor 13, 1-8)
maske
Sneži. Jaz pa peš iz enega konca Maribora na drug konec. In razmišljam. ...
Pustni petek je. Vsi si nadevamo maske. Tiste nore pustne šeme, da postanemo vsaj za en dan v letu to, kar bi radi bili. Ampak – a ne nosimo vsi vedno in povsod neke maske? Kaj, ko bi enkrat na leto vsi sneli vse maske – in bili to, kar v resnici smo?
Morda imam samo jaz tak občutek, ampak zdi se mi, da se vse prevečkrat skrivamo za masko popolnosti. V družbi hočemo biti popolni ljudje. Brez napak. Vedno prijazni. Malokdo pa pozna naš pravi obraz. Naš resnični "jaz". … In sprašujem se, ali se sploh sami poznamo. Ali poznam svoj pravi jaz? V tem hitrem tempu življenja se sploh ne oziramo več nase, na svoje občutke in potrebe. Gledamo le na to, da bomo ugajali drugim. Da bodo drugi imeli o nas dobro mnenje. Da bomo v očeh drugih popolni ljudje. In zadovoljiti hočemo le svoje materialne potrebe. Malokdo pa zadovolji svoje duhovne, notranje potrebe. In ker nimamo razčiščeno pri sebi, ne moremo biti iskreni do drugih. In zato nosimo masko. Ali celo maske. Znašli smo se v začaranem krogu…
Vendar pa jaz še vedno pravim: odvrzi masko in bodi to, kar si! In trudi se sprejeti svojega bližnjega takega kot je.
Verjetno bomo kdaj zavrnjeni, nekomu naša iskrenost ne bo všeč, ampak: to ni naš problem. Najsrečnejši bomo, ko bomo to kar smo. Brez maske.
P.S.:
Všeč mi je bil tale zapis na facebooku:
"Je možno, da tisti, ki jih imaš res rad, lahko iz tebe potegnejo na plan tvoje negativne lastnosti, ki jih sicer tako pridno zakrivaš svetu, ker nosiš masko? Z drugimi besedami: pred/nad kom smo se recimo sposobni res razjeziti, dati duška svojim čustvom, jih spustiti na plan. Kdo ima tako moč, da pogleda za našo vsakdanjo masko?
Vsaj zase sem ugotovil, da to pri ljudeh, za katere lahko rečem da jih imam res rad..."
Pustni petek je. Vsi si nadevamo maske. Tiste nore pustne šeme, da postanemo vsaj za en dan v letu to, kar bi radi bili. Ampak – a ne nosimo vsi vedno in povsod neke maske? Kaj, ko bi enkrat na leto vsi sneli vse maske – in bili to, kar v resnici smo?
Morda imam samo jaz tak občutek, ampak zdi se mi, da se vse prevečkrat skrivamo za masko popolnosti. V družbi hočemo biti popolni ljudje. Brez napak. Vedno prijazni. Malokdo pa pozna naš pravi obraz. Naš resnični "jaz". … In sprašujem se, ali se sploh sami poznamo. Ali poznam svoj pravi jaz? V tem hitrem tempu življenja se sploh ne oziramo več nase, na svoje občutke in potrebe. Gledamo le na to, da bomo ugajali drugim. Da bodo drugi imeli o nas dobro mnenje. Da bomo v očeh drugih popolni ljudje. In zadovoljiti hočemo le svoje materialne potrebe. Malokdo pa zadovolji svoje duhovne, notranje potrebe. In ker nimamo razčiščeno pri sebi, ne moremo biti iskreni do drugih. In zato nosimo masko. Ali celo maske. Znašli smo se v začaranem krogu…
Vendar pa jaz še vedno pravim: odvrzi masko in bodi to, kar si! In trudi se sprejeti svojega bližnjega takega kot je.
Verjetno bomo kdaj zavrnjeni, nekomu naša iskrenost ne bo všeč, ampak: to ni naš problem. Najsrečnejši bomo, ko bomo to kar smo. Brez maske.
P.S.:
Všeč mi je bil tale zapis na facebooku:
"Je možno, da tisti, ki jih imaš res rad, lahko iz tebe potegnejo na plan tvoje negativne lastnosti, ki jih sicer tako pridno zakrivaš svetu, ker nosiš masko? Z drugimi besedami: pred/nad kom smo se recimo sposobni res razjeziti, dati duška svojim čustvom, jih spustiti na plan. Kdo ima tako moč, da pogleda za našo vsakdanjo masko?
Vsaj zase sem ugotovil, da to pri ljudeh, za katere lahko rečem da jih imam res rad..."
Naročite se na:
Objave (Atom)