Nekoč sem bila tvoje dekle. Nekoč....
Potem te ni bilo dolga tri leta. Pojaviš se spet marca. Kriv si, da propade moja dotedanja zveza. Razpadala je že dolgo, pa nihče ni imel tiste iskrenosti in poguma, da bi farsi napravil konec. Tvoj klic, nekoliko najinih pogovorov - to je bila kaplja čez rob do vrha polne čaše muk in tegob.
Ker si začel in jaz vztrajala, sva šla na pijačo. Kot stara prijatelja.
Ampak jaz sem podlegla tvojemu šarmu...
Pogled na tvoje ustnice, ki sem jih nekoč nenasitno poljubljala, mi je znova zbudil dolgo zatajevano in nepotešeno strast. Tvoje oči, še zmeraj čokoladne, so dale neko novo upanje. Upanje, da me ima še nekdo rad ... Da me imaš rad ti... Vsaj malo. Tvoja nedostopnost pa te dela še bolj privlačnega, sexy, zaželenega, poželjivega....
Ampak jaz sem samo tvoja znanka... Niti prijateljica nisem tvoja. Sem dekle, ki je preveč zaupljivo, preveč sanjavo, preveč polno upanja na tvoj pogled.
Tvoj dotik.
Objem.
Poljub.
Ampak ker nisem lepa kot manekenka, ti ne maraš zame. Morda sem pametna - kdo ve :); 100% pa sem iskrena. Ampak vse to je premalo, ti vseeno ne maraš zame. Ker sem navadno, preprosto dekle, ki se ne skriva za kilogramom ličil, nisem zate in nimam pravice misliti nate.
Ampak jaz sem (pre)drzna. In sanjam o tebi. Tako, da je najina pravljica popolna.... Ker verjamem v happy end. :)
(zapisano 10. maja 2008)
