Fuzbal

še dobro, da mamo Slovenci tut fuzbal-reprezentanco, ker politična ne prinaša pozitivnih rezultatov :D

hotla sem to povedat:
Zadnje čase nisem bla najbolj ponosna na to, da sem Slovenka. Ampak če pomislim malo bolje: imamo najboljše in najbolj srčne športnike (Petra Majdič, naši nogometaši, plavalci, atleti, ...), imamo najlepšo državo: super pokrajina - od morja do gora (ja, vsi so to že povedali, pa moram še jaz ;)), imamo svetovno znane kraške jame, imamo vse.
Samo politiki so zanič.

... ... ...

Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil Rtič, prav tako, kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo; in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi. (John Donne)

 

Tako dolgo se že nisem oglasila. Toliko vsega se je zgodilo. 

Najprej sem izgubila njega. Ki mi je v nekaj tednih prirasel k srcu. Tako močno, da še vedno grem z mislijo nanj spat in se z mislijo nanj zbudim. Ne vem kako ga bom prebolela. Najbrž bo za vedno ostala brazgotina na mojem srcu. In za vedno mu bo ostal delček mojega srca. ... Pač ... Odraščamo. Odhajamo s "celine" in postajamo "otočki". Iščemo drugo polovico "nove celine". Nisem še našla svoje "popolne" polovice. Vem da "popolne" v pravem pomenu te besede ne bom nikoli. Ampak najboljši približek je bil ON. ... 

Nekako moram živeti naprej. Zato sem se zakopala v delo, fax, izpite, učenje... samo da nimam časa misliti nanj in se ukvarjati z njim in ostalimi fanti. Vem ja, bežim pred blemom, samo...trenutno ne morem drugače. Tudi življenje se je tako obrnilo, da bom mogla delat, če bom hotla uresničit svoje sanje. In trenutno resnično nimam časa in energije še za tipe. 

Mogoče pa bom nekoč enkrat, ko ne bom si niti predstavljala srečala "svojo polovico otoka" in ustvarila "svojo celino". 

 

(30. maj 2010)