sonček je...
včerajšnji večer je bil čisto mimo:)) odpičen. s šihta prišla v szanovanje. vklopim fb. debata iz ene strani. pa še iz druge. in kr naenkrat še ena tretja debata. moja (najljubša) oseba...:) kr smejalo se mi je. pa luna je bla tak lepa:)) vem ja, trapasto - bi rekel nekdo. ampak: jaz uživam v takih malih stvareh!!:))) briga me za nepospravleno in neposesano in razmetano stanovanje. briga mene, kaj rečete vsi, ko se nasmejem takim malim stvarem kot je pozornost meni ljubih ljudi. kot je čudovita luna na nebu. meni so take stvari všeč...
na majhnih pozornostih svet stoji ;)) :*
radi se (s)mejte ;))
četrtek, 29. april 2010
petek, 23. april 2010
...
kaj ti lahko dam?
mogoče nič. mogoče vse.
kaj lahko ti meni daš?
mogoče vse. mogoče nič.
sprejela bom vse,
le praznih obljub več ne.
(9. april 2010)
mogoče nič. mogoče vse.
kaj lahko ti meni daš?
mogoče vse. mogoče nič.
sprejela bom vse,
le praznih obljub več ne.
(9. april 2010)
nedelja, 11. april 2010
Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
...tudi sama največkrat tolažbo najdem v naravi...
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
...tudi sama največkrat tolažbo najdem v naravi...
Naročite se na:
Objave (Atom)