Trikrat me poljubi
Kako sva se spoznala
Ne vem
A zdaj ko si z mano
Izgubiti te ne smem
Vsako noč ko pleševa
Midva
Čutim da odhajaš tiho
Z mojega sveta
Žal mi je da nisem ti priznal
Ti si vse kar sem iskal
Trikrat me poljubi
Enkrat za tebe
Da ne zazebe
Ko ti bo hudo
Trikrat me poljubi
Enkrat za mene
Da me zadene
Enkrat v slovo
Zame si najlepša
To veš
In če umrem pred tabo
Me pozabiti ne smeš
Kot zjutraj prva kava
Za suha usta si
Kot prva cigareta
Ubiješ mi skrbi
Žal mi je da nisem ti priznal
Ti si vse kar sem iskal
Trikrat me poljubi
Enkrat za tebe
Da ne zazebe
Ko ti bo hudo
Trikrat me poljubi
Enkrat za mene
Da me zadene
Enkrat v slovo
http://www.mojvideo.com/video-jan-plestenjak-trikrat-me-poljub-live/ed085440bf76f35f7aea
torek, 16. marec 2010
ponedeljek, 15. marec 2010
jaz ... svet okoli mene ... vprašanja ...
Kdo sem? ... Kam grem? ... Kaj hočem? ...
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
A imam samo jaz ta vprašanja in se iščem ali jih imamo vsi?
Zadnje čase se mi postavlja 1000 zakaj-ev. Zakaj se mi je zgodilo to in ono? Zakaj je določena oseba v določnih okoliščinah in določenem kontekstu rekla prav to, kar je rekla?? Mi hoče s to izjavo kaj povedati? Zakaj nismo ljudje bolj direktni? Zakaj govorimo dvoumno, med vrsticami? Zakaj se gremo skrivalnice? Zakaj ne povemo naravnost? Zato, ker nas je strah tveganja?? Zato, ker lahko s tem nekoga prizadenemo? Ampak: z lažjo lahko prizadenemo še bolj! Kam izgine tista otroška brezskrbnost in iskrenost?? In kdaj??
Torej: Kaj hočem? Vem, kaj hočem! Ampak včasih mi zmanjka volje in vztrajnosti. In poguma, da bi verjela vase. Včasih bi enostavno rabila samo en objem in svet bi bil lepši. In vse bi bilo lažje in spet bi imela voljo in pogum in bi se dalje borila za svoje cilje. Lažje bi mi bilo. ... Ampak trenutno pač ni tako. Enkrat bo bolje!;)
Kakorkoli: z dvignjeno glavo in pogumom in vztrajnostjo moram naprej. Čeprav je to lažje reči in zapisati, kot narediti, se ne bom dala! V moji naravi je trma. Z njeno pomočjo lahko trmasto vztrajam na poti. In nič in nihče me ne bo premaknilo. Pač: tvegala bom za lastno srečo. In pri zadanem cilju vztrajala. Čeprav mi vedno ni in ne bo lahko. In bom vmes padla. Ampak: pobrala se bom! In šla naprej.
Naročite se na:
Objave (Atom)